Rodila sem se v Ljubljani, 26. 6. 1958 in sicer kot prvi otrok in prva vnukinja. Imam samo še mlajšega brata Dušana. Ata Jože je bil dolga leta gozdar, mama Mari je delala vse do upokojitve v Iskri Dobrepolje.

Anica nekoč ...
Vse življenje sem preživela v Dobrepoljski dolini. Sprva smo živeli na kmetiji pri očetovih starših v Kompoljah, kjer sem obiskovala prve štiri razrede osnovne šole (ta šola je bila v mojih časih samo štirirazrednica in je bil pouk kombiniran). V peti razred se je bilo treba podati s kolesom ali peš na Videm. V šestem razredu smo se s starši preselili na Videm in tako se mi je pot v šolo skrajšala.
Že v osnovni šoli sem si želela postati učiteljica, kar je bila tudi tradicija v obeh, mamini in očetovi družini. Obiskovala sem Poljansko gimnazijo v Ljubljani. V šoli nisem delala težav, šola pa jih ni delala meni. Zgodnjega vstajanja sem se navadila že v tistih časih, saj smo imeli na razpolago le »delavske avtobuse« za prevoz v šolo.

... in anica danes ... kot nekoč:)
Kot študentki prvega letnika zgodovine in geografije na FF se nama je z možem Tomažem-Francijem leta 1978 rodila hčerka Erika Po drugem letniku sem se zaposlila v osnovni šoli kot učiteljica. Ko me je to delo prenehalo osrečevati, sem si želela nekoliko drugačen izziv in sem se zaposlila v takrat še obrtni delavnici svojega strica. Že v času poučevanja v osnovni šoli me je privlačila misel o samostojni podjetniški poti. Prav čas velikih tektonskih sprememb v Evropi pa je možu Tomažu dal idejo, da se skupaj lotiva te podjetniške poti v pekovski dejavnosti, ki je bila meni nekoliko bolj poznana.

Anica in Tomaž
Kot mati treh otrok: Erike, Tomaža in Petra nisem imela dosti časa za prav veliko hobijev. Izredno rada hodim, včasih sem rada tekla, v zadnjih nekaj letih pa me je zasvojilo kolesarjenje.
Prvo pekarno smo zgradili kot prizidek k stanovanjski hiši in pričeli skupaj s solastnikom Kovačičem ob novem letu 1990 s proizvodnjo kruha. Prostori so postali premajhni in v letu 1992 smo na obstoječem zemljišču postavili še en prizidek. V tem času je pekarna pripadala samo nama, ker se je solastnik odločil za samostojno podjetniško pot. Kmalu smo se začeli ozirati po novem zemljišču in ko smo ga končno lahko kupili na lokaciji v Podgorici, blizu Vidma, v bližini Stolarne smo začeli z izgradnjo večje proizvodne hale, ki je bila pripravljena na vselitev pred dobrimi desetimi leti. Od tega časa naprej smo stalno širili proizvodnjo in zašli tudi v trgovske vode. Od bivšega Veleta oziroma od lastnika Engrotuša smo s pomočjo bančnih kreditov kupili nekaj trgovin in sedaj naše trgovine delajo kot »Tuševe franšize«.

Anica, Erika in Gal
Z novim letom smo naznanili našo novo blagovno znamko HappyPek, ki temelji na čustvih, vrednotah ljudi, tradiciji in osrečevanju. Z njeno pomočjo bomo ustvariti celovito izkušnjo, ter Slovencem povrnili topel spomin in občutek sreče ob koščku kruha. Verjamemo, da se bo dobro prijela in kmalu razširila tako po Sloveniji kot tujini. Na Čopovi smo konec januarja odprli prvo Happy trgovinico, ki že vsebuje elemente našega koncepta, celoten koncept pa bo predstavljen v našem novem projektu – HappyHiši. To bo večja in bolj obsežna različica Happy trgovinice, ki bo vključevala vse naše elemente: tradicijo, doživetje, izkušnjo ter tako združevala in osrečevala različne generacije.