Happy blog

S prijateljem

Na to pot gre običajno človek, ki bi rad spoznl sebe in da  bi na koncu poti našel svojo srečo, katero bo delil z drugimi in s tem pomagal ustvarjati boljši svet in življenje. Taka pot je čakala na naju – pot svetega Jakoba.

Romarsko pot v Santiago sva začela zgodaj jeseni. Camino de Santiago, kakor se v španskem jeziku reče temu duhovnemu potovanju, naju je vodila od južne Francije do severozahodne Španije, do mesta Santiago de Compostela in katedrale svetega Jakoba in je dolga več kot 800km.

Vreme ni bilo vedno prijetno

Človek, ki je z menoj delil vse dobro in slabo, moj sopotnik na tej „poti bratstva”, je moj stari prijatelj Marko Draženovič.

Tomaž Blatnik in Marko Draženovič

Človek, ki je del pekarne Blatnik in je v pekarni prisoten že od samega začetka, od ustanovitve. „Noben človek ni otok” pravi Coelho, „da bi izbojevali bitko v dobro vseh, nam je potrebna pomoč.”

Na to pot sem šel, zavedajoč se, da moram spoznati naravo okoli sebe in v sebi. Da ugotovim, kaj sploh iščem. Vendar pa sem vedel, da se vztrajnost in trud vedno poplačata. Moral sem imeti jasen cilj in veliko notranje energije za dosego cilja. Na tej poti življenja sem oblikoval sebe. Tako, da bi poslal boljši človek do sebe in drugih.

Vsako jutro sem vstajal pred svitom, poln optimizma in z globoko vero. In vsak večer sem zadovoljno legel k počitku, zavedajoč se, da sem bogatejši za novo izkušnjo, ki je polna blagoslova.

Potoval sem cel mesec. Romal s težkim nahrbtnikom in z lahko dušo.

In sem prispel – prijetno utrujen in izmučen ampak izpolnjen in srečen.

Katedrala Svetega Petra

Pred vrati katedrale, na koncu dolge in prijetno težke poti, se je kot svetloba izlila enostavna in čudovita resnica.
Resnica, ki se dotakne bistva vsakega človeškega življenja. Prepričan sem, da ni nikoli prepozno za nasmeh, radost in srečo. Nikoli ni prepozno deliti nasmeh, radost in srečo z drugimi ljudmi. Spoznal sem, da ni nikoli prepozno ljubiti in biti ljubljen. Ugotovil sem, da ni nikoli prepozno pričeti iskati sebe in se najti. Spoznal sem, da ni nikoli prepozno, da začnemo na začetku.

V šesti dekadi svojega življenja sem spoznal, da je čas neustavljiv in da za nami ostajajo samo dobra dela in pot dobrote. Ko sem zapuščal Santiago, sem spoznal, da me pravo romanje šele čaka. Tisto življenjsko potovanje, na katerem bom naredil vse, tako kot sem na svoji poti v katedralo svetega Jakoba, kar bo pomagalo Bogu v nebesih in v nas, da skupaj naredimo boljši in srečnejši svet. Samo svet preplavljen z zadovoljstvom in polnostjo sreče je lahko svet resnične ljubezni in pravega življenja za vsa bitja na tem biseru vesolja, ki ga poznamo.

Tomaž Blatnik